Sardinija, prvi del

Za destinacijo letošnjega poletnega dopusta sva si izbrala Sardinijo, ki ponuja veliko več kot samo sanjske, peščene plaže in skrite zalive z neverjetno modrozeleno barvo. Sicer sva si uspela ogledati le del njenega severa in vzhoda, a vseeno lahko z lahkoto že sedaj trdiva, da se bova na ta prelep in raznolik otok v Sredozemlju v kratkem zopet vrnila.

IMG_2746
Cala Goloritzé – eden od razlogov, da sva si za destinacijo letošnjega poletnega dopusta izbrala Sardinijo.

Kdaj na Sardinijo?

Za vse željne (aktivnega) oddiha priporočam, da se na Sardinijo odpravite izven turistične sezone: junija ali septembra. Obisku pa se raje ognite avgusta, saj ga takrat obišče veliko število ljudi, med njimi pa je tudi precej domačinov. Midva sva na Sardinijo odpotovala v drugi polovici septembra. Večje vročine ni bilo (temperature so se gibale okrog 25 °C), gneča pa je bila samo na bolj priljubljenih plažah.

Kako na Sardinijo?

 Z letalom: do letališča Marco Polo v Benetkah se lahko iz Ljubljane odpravite z avtobusnim prevoznikom Nomago, ki za prevoz ponuja zelo sprejemljive cene, primerne za vsak še tako plitev popotniški žep (v posebni akciji sva za enosmerno karto sva odštela 9 €/osebo, redna cena pa je 18 €/osebo). Od tam lahko letite na jug, v največje in glavno mesto Sardinije Cagliari, ali v Alghero na severu. Midva sva pristala v Algheru, saj sva se odločila za raziskovanje severnega in vzhodnega dela Sardinije. Otok je preprosto prevelik, da bi ga dodobra spoznala samo v 10 dneh, kolikor je trajal najin dopust. Že ob prvem virtualnem raziskovanju zemljevida Sardinije sva namreč na najino začudenje spoznala, kako ogromna je v resnici. Za razliko od manjših otočkov v Grčiji, ki se jih z lahkoto razišče v enem tednu, je to na Sardiniji skoraj nemogoče (za lažjo predstavo: med Algherom na severu in Cagliarijem na jugu je skoraj 230 km).

Alghero

Po mirnem pristanku v toplem Algheru nas je v svoj dom sprejela Rosa, ki po odhodu hčerke na delo v tujino njeno sobo podjetno oddaja preko portala AirBnb. Ob prihodu nas je toplo pozdravila in nama ponudila poživljajočo dobrodošlico v obliki grappe. Zapletli smo se v prijeten pogovor, mešanico angleščine in italijanščine, in Rosa nama je dala nekaj napotkov glede dobrih picerij in plaž v bližini. Ko sva omenila, da se naslednji dan odpravljava na plažo La Pelosa (Stintino), je z nama delila par uporabnih napotkov in nama celo prihranila nekaj denarja. Kako? Preberite v nadaljevanju.

IMG_2574
Prvi sončni zahod v Algheru. Naj se avantura začne!

Plaža La Pelosa

Iz Alghera sva se na La Peloso odpravila kar z avtobusom, vožnja v eno smer traja dobro uro in stane 6 €/osebo. Peščena plaža z nizko vodo, primerna tudi za družine z manjšimi otroci, je bila zelo obiskana tudi sredi septembra. Če želite na plaži nemoteno uživati, morate upoštevati nekaj napotkov, v nasprotnem primeru boste prejeli prijazno opozorilo plažnih nadzornikov in mogoče morali plačati visoko kazen ali plažo celo zapustiti. Na La Pelosi se ne sme kaditi, ravno tako pa je prepovedano ležati samo na brisači, ampak morate pod njo položiti slamnato (ali drugačno) podlogo. A brez skrbi, če je nimate, jo za nekaj deset evrov lahko kupite kar v neposredi bližini plaže – kako prikladno. Nama tega ni bilo potrebno storiti, saj nama jo je dobrodušno posodila Rosa, kot tudi senčnik. Prišel nama je zelo prav, saj na plaži ni nobene sence, sonce pa je tudi sredi septembra zelo močno pripekalo, kjub občasno oblačnemu nebu.

Naj fotografije pričajo, zakaj je La Pelosa ena najbolj priljubljenih plaž na Sardiniji.

IMG_2602
Pogledi vseh kopalcev so uperjeni v tla: ena meduza, dve meduzi, petnajst meduz!

Plaža je precej majhna, zato še pred obiskom sprejmite dejstvo, da na njej ne boste sami. A obisk vseeno priporočam, voda je kristalno čista in neverjetne modrozelene barve, zaradi katere boste dobili občutek, da se kopate v bazenu. Edina stvar, ki je zmotila uživanje v nebeško lepi in topli vodi, so bile meduze. Majhne in bele, da jih sploh ne opaziš, a vseeno težko pozabiš bližnje in boleče srečanje z njimi.

Naslednji dan sva se poslovila od srčne gostiteljice Rose, najela avto in se odpeljala čez celino v smeri manjšega mesta Orosei, kjer sva imela rezervirano nastanitev za cel teden.

Nuraghe Santu Antine

Na poti sva se odločila za krajši postanek v Torralbi, kjer sva si ogledala Nuraghe Santu Antine. Vstopnina za ogled največje in najbolj ohranjene megalitske gradnje iz obdobja bronaste dobe, značilne za Sardinijo, znaša 8 €/osebo. Kakšno vlogo so nuraghe igrale, ni čisto jasno, obstaja pa več teorij: mogoče so bila bivališča vladarjev, verski templji, vojaške utrdbe, ali kombinacija vsega tega.

Santu Antine je bila sestavljena iz treh nadstropij, glavna struktura je bila zgrajena v 18. ali 19. stoletju pred našim štetjem.

IMG_2633
Glavni stolp je segal 24 metrov visoko.

Orosei

Po lekciji iz zgodovine sva pot nadaljevala in v popoldanskih urah prispela v Orosei, kjer sva cel teden preživela na posestvu Terra Galana. Galana pomeni dobra in zdrava zemlja, kar dokazuje na stotine oljčnih dreves, ki tam neverjetno dobro uspevajo. Nastanitev na Terri Galani priporočam vsem, ki si želite resnično spočiti in se umakniti od mestnega hrupa. Apartmajev je na posestvu samo 8, primerni so za 2 osebi in odlično opremljeni, vključno s kuhinjo. To nama je prišlo še kako prav, saj sva vse sestavine za obroke nakupila in si vsak večer po prihodu s plaže skuhala odlično vegansko večerjo. Pripravila sva vse od pečenega krompirja, do testenin in veganskih zrezkov. Z nakupovanjem imava zelo dobro izkušnjo, saj sva v lokalnem supermarketu uspela dobiti vse od rastlinskega mleka (več vrst), do rastlinske smetane za kuhanje (Alpro) ter veganskega sladoleda in zrezkov (Valsoia). Da pestre izbire sveže zelenjave in sadja sploh ne omenjam.

IMG_2878
Vhod v najino hiško, pred katero je uspevalo granatno jabolko.
IMG_2653
Sončni zahod na plaži v mestecu Orosei, kjer kopanje ni priporočljivo.

Za naslednji dan je bila vremenska napoved zelo obetavna, zato sva se odločila ohladiti na eni od plaž v bližini mesta Cala Gonone – prva na najinem seznamu je bila plaža Ziu Santoru. Najprej naju je čakala polurna vožnja do plaže Cala Fuili, kjer sva parkirala avtomobil in se odpravila na 45 minutni pohod.

IMG_2671
Pod nami lahko dostopna in precej obljudena plaža Cala Fuili. Če želite več zasebnosti in miru, priporočam, da se raje odpravite na plažo Ziu Santoru.

Plaža Ziu Santoru

Do plaže Ziu Santoru vodi dokaj dobro označena pot skozi gozd. Večji del se rahlo vzpenja, a je pot vseeno primerna tudi za manj izkušene pohodnike. Ampak vseeno oprezno, obvezna pa je tudi primerna pohodniška obutev. Po približno 45 minutah hoje bi morala zaviti levo, a sva odcep zgrešila, saj je bil izredno slabo označen. Ko sva ga našla, naju je do plaže ločilo še približno 15 minut precej zahtevnega in drsečega spusta.

IMG_2673
Visoki valovi so preprečili, da bi se plaži približali čolni.

Na plaži sva bila ves dan skoraj sama, čolni se ji tisti dan zaradi visokih valovov niso približali. In tudi midva sva se na začetku zadržano kopala bolj pri obali, a se kasneje opogumila in zaplavala v prijetno toplo vodo.

Svetujem, da se na plažo Ziu Santoru (kot tudi druge na Sardiniji) odpravite zgodaj zjutraj in tako dlje uživate v soncu. Že okoli 15.00 popoldan so podobni zalivi, vsaj v drugi polovici septembra, namreč že v senci.

Po prijetno preživetem dnevu na ‘najini zasebi plaži’ sva okoli 16.00 otresla pesek s stopal, si ponovno nadela pohodniške čevlje in se počasi odpravila nazaj proti Terri Galani.

Plaža Cala Goloritzé

In nato je končno prišel dan, ko sva odšla na Calo Goloritzé. Po nedopustniško zgodnji jutranji kavi, sva se odpravila na skoraj uro in pol dolgo vožnjo do mesteca Baunei in nato naprej do izhodišča za plažo. Seveda, če se do nje odpravite peš – v tem primeru bo vaša denarnica lažja za 6 €/osebo. Na spletu boste prebrali različne podatke o tem, kako težavna je pot do plaže ter koliko časa traja. Midva sva potrebovala dobro uro, pot pa sva ocenila kot srednje zahtevno. Zmorejo jo tudi manj izkušeni pohodniki ter otroci, zopet priporočam dobro obutev ter veliko tekočine. Posebej naporna je pot nazaj do parkirišča, saj morate navkreber, kar v poletni vročini resda ni najbolj enostavno.

IMG_2702
Na poti do plaže se slikoviti prizori kar vrstijo.

Po približno eni uri je ves trud poplačan in Cala Goloritzé se pokaže v vsej svoji lepoti. V jutranjih urah je sicer še precej v senci, a vseeno je vsak neučakan popotnik naravnost navdušen, ko jo prvič uzre.

Plaža je dejansko zelo majhna, zato je velika verjetnost, da bo na njej ogromno ljudi, saj jo tudi v manj turističnih mesecih obišče veliko turistov in domačinov.

IMG_2749
Zanimivost: plažo je leta 1962 ustvaril plaz. Sestavljena je iz belih kamenčkov in peska.
IMG_2754
Cala Goloritzé je ena najbolj priljubljenih plaž na Sardiniji, dostopna po kopnem ali morju. Da bi omejili onesnaževanje plaže in naval turistov, se ji čolni in barke ne smejo približati na več kot 200 m.

Prijetno utrujena in presrečna, da sva ves dan preživela v pravem raju, sva se počasi odpravila proti parkirišču. Čakala naju je še dobra ura hoje v hrib in nisva se je veselila, saj je kljub septembru in popoldanski uri, sonce še precej pripekalo. Ves čas sva se spraševala, ali sva že videla najlepšo plažo na Sardiniji, ali naju bo kakšna mogoče navdušila še bolj kot Cala Goloritzé? Odgovor na to vprašanje se skriva v drugem delu zapisa o Sardiniji.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s