Sardinija, drugi del

Večer po obisku plaže Cala Goloritzé sva sedela pred najino hiško na Terri Galani, jedla testenine z okusno paradižnikovo omako, srkala vrhunsko italijansko vino ter podoživljala prekrasno preživet dan. Na katero plažo jutri? Odgovor sem izstrelila kot iz topa: na Calo Luno. Poleg Cale Goloritzé je bila Cala Luna namreč še ena plaža, ki sem jo na Sardiniji preprosto morala videti. A tudi do tega koščka nebes se ne pride kar tako, do plaže je namreč potrebno pešačiti 4 km. Kar se nama je po napornem dnevu zdel kar precejšenj zalogaj, zato sva se odločila, da bo Cala Luna morala še počakati kakšen dan ali dva. 

Na srečo pa je v bližnji okolici mesteca Orosei bilo kar nekaj plaž, ki sva jih želela videti in raziskati, med njimi tudi plaža La Bérchida, Cala Ginepro, La Caletta in La Biderosa. Po krajšem premisleku in posvetu sva se odločila za slednjo, saj je obetala največ: ne le ene plaže, ampak kar pet. In še najboljši del: čisto do njih se bova lahko pripeljala kar z avtomobilom in vsaj en dan počitniško ne-pešačila. Vsaj tako sva mislila. 

Plaža La Biderosa

Naslednji dan sva se iz Terre Galane odpravila precej pozno, ko je sonce bilo že zelo visoko na nebu in je spet neusmiljeno pripekalo. Temperatura se je povzpela do 30 °C, kar je pomenilo, da je pred nama najtoplejši dan na Sardiniji. Ko sva iz glavne ceste zavila na stransko, naju je pričakalo dokaj neprijetno presenečenje v obliki makadamske ceste v resnično slabem stanju. Medtem, ko so glavne in hitre ceste na Sardiniji dobro urejene, za stranske tega žal ne morem trditi. Po krajšem in luknjastem odseku sva se pripeljala do manjšega parkirišča, kjer sva parkirala najin avtomobil in se odločila pot nadaljevati peš. Zakaj pa ne? Počivala bova jutri.

Potem, ko sem vse svoje žulje oblepila z obliži, si ponovno nadela pohodniške čevlje in oborožila z ogromno vode, se je najin pohod lahko začel. Kot sem že prej omenila, v park lahko vstopite tudi z avtomobilom in se do plaž zapeljete po deloma razriti in luknjasti cesti. Vstopnina znaša 12 € za avtomobil, in dodaten evro za vsako osebo. Nama so zaračunali le 6 € skupaj, saj sva avtomobil parkirala pred samim vhodom v park. Zanimivo je tudi, da v želji omejiti število obiskovalcev in zaščititi naravo, v park dnevno spustijo samo 140 avtomobilov, tako da se – razen, če vam je bolj pri srcu pešačenje, splača priti bolj zgodaj.

Do prve plaže La Biderosa je približno 5 km hoje, od tam pa sta še dodatna 2 km do zadnje, pete plaže. Večji del poti poteka med drevesi, za kar sva bila neizmerno hvaležna, saj je vroče sardinijsko sonce opoldan resnično neusmiljeno pripekalo. A pred nama je bil še ves popoldan in nikamor se nama ni mudijo, zato sva se večkrat ustavila, počivala, pila vodo ter občudovala razglede.

Oprezala sva tudi za roza flamingi, ki naj bi se v parku zadrževali (poleg mnogih drugih ptic), a jih na ta peklensko vroč dan žal nisva videla.

IMG_2780
Priporočam, da se na La Bideroso odpravite peš, v zgodnjih dopoldanskih urah.

Čeprav nama je prijazen domačin pri vhodu v park svetoval, naj obiščeva plažo št. 2 in plažo št. 5 (ki naj bi bili najlepši), sva se odločila, da se sprehodiva čez vse. Prva plaža ni ponujala veliko sence, zato nad njo nisva bila pretirano navdušena, in nadaljevala sva pot do druge.

Druga plaža je bila veliko bolj po najinem okusu. Zatočišče pred pripekajočim soncem sva poiskala pri borovcih ter uživala v miru in tišini. Brez težav sva našla majhen kotiček, kjer sva bila popolnoma sama.

IMG_2796
Plaža št.2: medtem, ko so se nekateri obiskovalci plaže nastavljali sončnim žarkom, sem se sama raje skrivala v senci.

Po počitku in sadni okrepčitvi, sva se odločila obiskati še preostale plaže. Tretja in četrta plaža sta bili zelo podobni drugi, zato se tam nisva pomudila predolgo, ampak sva po pekočem pesku pot nadaljevala do zadnje, pete plaže. Tisti dan je bila ravno ta najbolj obiskana, čeprav sva brez težav zopet dobila prostor na njej in uživala v samoti. Počakala sva, da je sonce nehalo pripekati in se pozno popoldan odpravila proti Terri Galani.

IMG_2804
Na poti na plažo št. 5.

Naslednji dan nama vreme ni bilo preveč naklonjeno, zato sva ga preživela ob prebiranju knjig in uživanju v dobri, doma pripravljeni veganski hrani. Zvečer sva se odločila, da greva na bližnjo plažo Calo Ginepro opazovati sončni zahod in velike valove, ki so nastali zaradi nevihtnega vremena čez dan.

IMG_2825
Barve, ki nam jih je tisti večer namenilo nebo, so bile osupljivo lepe.

Plaža Cala Luna

Po celodnevnem počitku na Terri Galani in mojih že skoraj zaceljenih žuljih na stopalih, sva komaj čakala naslednji dan: končno Cala Luna. Plaža, ki na vseh fotografijah na spletu izgleda neverjetno, še posebej zanimivo jo delajo jame iz apnenca.

Plaža je zelo turistična; največ ljudi jo obišče z ladjico, ki na plažo dovaža turiste na vsako uro, po koncu dneva pa jih pobere. Najin plan je bil sledeč: tja peš, nazaj pa z ladjico. Do plaže Cala Luna naju je namreč čakal najdaljši pohod, informacije na spletu so zopet bile različne, omenjalo se je vse od dveh pa kar do treh ur hoje in več. In kako je šlo nama? Midva sva pot do plaže (in tudi nazaj) zmogla v manj kot dveh urah. Najin plan, da se bova vrnila z ladjico, je namreč klavrno propadel, saj se tistega dne obali zaradi hudega vetra in visokih valov ni približala niti ena sama. To je pomenilo, da se na plažo niso zgrinjale trume turistov, ampak smo na njej bili samo tisti, ki smo jo dosegli po kopnem.

IMG_2855
Ogledali smo si samo prvo jamo na plaži. Ostale so bile zaradi divjega morja nedostopne.

To, da so zaradi nevarnih razmer bile odpovedane vse turistične ladje, pa je žal pomenilo, da se bomo tudi nazaj morali vrniti peš. A vseeno, majhna žrtev za to, da smo lahko imeli celotno plažo skoraj samo zase.

IMG_2848
Dostopna je bila samo prva jama, vstop v vse ostale je bil zaradi divjega morja nemogoč. V njej smo posneli nekaj obveznih fotografij ter se skrivali pred vetrom.

Ni ga bilo junaka, ki bi ta dan zaplaval v morje, saj so bili valovi resnično visoki, morski tok pa tako močan, da ti je zlahka spodnesel ‘tla’ pod nogami. Tako da sva tudi midva morje ves dan bolj opazovala in se le lenobno nastavljala sončnim žarkom.

IMG_2872
Še zadnji pogled na plažo in pozdrav: se kmalu spet vidimo.

Z obiskom Cale Lune se je končalo tudi najino bivanje na Terri Galani. Zahvalila sva se simpatični gostiteljici Barbari in jo mahnila proti severu. Naslednji dan sva preživela v bližini mesteca Budoni in uživala v takšnih razgledih. Veter se je počasi umiril, morje pa ohladilo.

Najin zadnji dan na Sardiniji sva preživela v okolici Alghera, saj sva naslednji dan od tam letela na Poljsko (dopust sva se odločila podaljšati za nekaj dni). Obiskala sva znamenito Neptunovo jamo (Grotta di Nettuno).

Do jame se lahko odpravite z ladjico (15 €/osebo), ali peš. V tem primeru morate premagati kar 654 stopnic, kar je sploh ob povratku precej velik zalogaj. In sploh, če sonce spet prav neusmiljeno pripeka. Midva sva se stopnice seveda odločila prehoditi, posnela nekaj res posebenih fotografij in ves čas neizmerno uživala. Vstopnina v Neptunovo jamo znaša 13 €/osebo. Ali je vredna obiska? Da, vsekakor! Bi pa rada opozorila, da je precej majhna in če ste recimo že obiskali Postojnsko ali Škocjansko jamo, si upam trditi, da nad Neptunovo ne boste pretirano navdušeni.

IMG_2924
Čeprav je do jame potrebno prehoditi 654 stopnic, to vseeno priporočam. Ves čas sem se namreč počutila, kot da bom vsak čas vstopila na snemanje serije Igra prestolov.

Po povratku iz jame sva se okrepčala in dan zaključila s zadnjim skokom v sredozemsko morje, na majhni plaži Cala Dragunara.

Naslednji dan sva Sardinijo zapustila polna vtisov in preprosto navdušena nad njeno divjostjo in raznolikostjo. In ker sva uspela raziskati le majhen del njenega severa in vzhoda, je le še vprašanje časa, kdaj se na ta prelep otok zopet vrneva.

In še odgovor na prej zastavljeno vprašanje glede najlepše plaže, ki sva jo videla? Moj glas gre Cali Goloritzé.

Kje in kako na Sardiniji jesti vegansko?

Za konec še nekaj informacij in priporočil glede veganske prehrane na Sardiniji.

  • v restavracijah vam lahko postrežejo solato, pico brez sira ali testenine s paradižnikovo (ali kakšno drugo vegansko) omako; midva sva si zadnji večer v Algheru privoščila veganske testenine (edina stvar na meniju, ki je vsebovala besedo vegan), za eno srednje veliko sva porcijo plačala kar 16 € in bila na koncu kar razočarana, saj so nama postregli navadne, trgovinske špagete, z malo zelenjave in omake
  • moje priporočilo je, da najamete apartma s kuhinjo in si veganske obroke pripravljate sami (če imate raje kampiranje, pa s seboj vzemite kuhalnik); kuha testenin ali rižote vam ne bo vzela veliko časa, ravno tako ne priprava bogate beljakovinske solate s stročnicami
  • cene sestavin v trgovini so zelo podobne našim
  • trgovine so dobro založene in brez težav se dobi rastlinsko mleko, pa tudi veganska smetana in ostali nadomestki
  • preverite njihove božanske fokače, nadevane s čebulo, paradižnikovo omako, artičokami, olivami, itd. – odlična malica ali prigrizek za na plažo, piadine (dogovorite se za veganski nadev) ter pane carasau (‘kruh’, ki zelo spominja na mlince)
  • povsod je na voljo široka izbira svežega sadja in zelenjave

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s