Pršivec (1762 m)

Pršivec (1762 m), 16. 06. 2018

  • Pot: Vogar – Pršivec – Vogar
  • Čas hoje: vzpon 2 uri, sestop 2 uri

Ko se delovni teden prevesi v drugo polovico, že brskam po različnih spletnih straneh, ki napovedujejo vreme, v upanju, da bo čez vikend sijalo sonce oziroma da bodo vremenske razmere ugodne za hribolazenje. Pripravljena sem tudi na kompromis oblačnega neba – takrat je hoja v hribe še bolj prijetna, le nad dežjem nisem najbolj navdušena. In medtem, ko nam vsem pohodištva željnim, vreme pozimi in večji del pomladi ni bilo nabolj naklonjeno, se je poletje začelo dokaj dobro – s sončnimi in toplimi (občasno že vročimi) dnevi in tudi za prihajajočo soboto je bilo napovedano lepo vreme!

V petek smo razmišljali o sobotnem vzponu in kolebali med dvema možnostima: Jerebikovcem (1593 m visokim vrhom, do katerega se lahko povzpne iz Mojstrane) ter Pršivcem. Na koncu smo se družno odločili za Pršivec nad Bohinjem. Vzpon nanj naj ne bi bil preveč zahteven, a vseeno na koncu nagrajen s prečudovitim razgledom.

Avto smo parkirali na koncu ceste na Vogar in pot nadaljevali po kolovozu. Čez približno po ure hoje smo ugotovili, da bi lahko z avtom prišli še višje in vzpon skrajšali za približno pol ure.

Iz kolovoza smo zavili v gozd, ki je pretežno smrekov, se pa vmes najdejo tudi macesni. Ko smo nadaljevali s hojo smo večkrat naleteli na podrta drevesa – njihovo prečenje nam je bilo ponekod v velik izziv in v nekaterih primerih je bilo potrebno kar nekaj iznajdljivosti, da smo jih uspešno obšli ali prestopili.

 

Ob pogledu na vsa izruvana drevesa človek obnemi in se zave neznanske moči matere Narave.

Pot je precej dobro označena in kmalu iz gozda vodi na pobočje, kjer so drevesa bolj redka, počasi pa se tudi začne odpirati pogled na levo stran, kjer leži mogočno Bohinjsko jezero.

 

Photo 16-06-2018, 10 25 24
Za kamnito kuliso se skriva veličasten pogled …

ki se nam razodene šele čez nekaj časa. Da, ne bo tako enostavno, tokrat si ga bomo morali preprosto zaslužiti. Potem ko se še nekaj časa vzpenjamo, pridemo do čistine in pod sabo zagledamo Bohinjsko jezero v vsej svoji lepoti. Prizor je magičen, a ko se ozremo na desno nam hitro postane jasno, da sploh še nismo na cilju.

Photo 16-06-2018, 10 46 52

Še več, pot se zopet dvigne, tokrat precej strmo in zavemo se, da je pred nami kamnit del, ki ga bo potrebno celo preplezati. Navdušeni (saj letošnjo sezono s plezanjem še nismo začeli) se odpravimo naprej. Ocenimo, da nas do vrha čaka še približno 20 minut hoje.

Photo 16-06-2018, 10 57 14

Cilj je takrat res dosežen, zadovoljstvo veliko, sploh ker nas na vrhu pričaka gruča koz. Večjih in majhnih, belih in rjavih, prijaznih in grdo gledajočih – najbrž z mislijo, da ljudje zopet prihajajo nepovabljeni v njihovo domovanje in motijo njihov vsakdan.

Se mi pa vedno, ko vidim ta preposta in ljubeča bitja, poraja vprašanje: kako smo lahko ljudje do njih tako neskončno kruti? Kako jih lahko izkoriščamo, zlorabljamo in ubijamo? Kako lahko izdamo njihovo zaupanje, ko nam one popolnoma nič nočejo. Želijo le živeti. Ravno tako kot mi, ljudje.

 

Na vrhu še obvezen postanek, z malico in občudovanjem razgleda.

Photo 16-06-2018, 11 29 27

Čas je za spust v dolino in slovo od prijaznih gostiteljic. Zbogom!

Photo 16-06-2018, 11 55 14

Za spust v dolino si vzamemo kar nekaj časa, nikamor se nam ne mudi in še vedno občudujemo poglede. Zeleno, kamor seže spočito oko.

Photo 16-06-2018, 12 16 29

Photo 16-06-2018, 11 43 32

Ko pridemo do parkirnega prostora smo že prijetno utrujeni, noge so postale težke in pridelali smo tudi kakšen manjši žulj. A vse tegobe so v trenutku pozabljene, ostane le spomin na lepo preživet in doživet dan! Do naslednjič!

Advertisements