Letošnje prvomajske praznike sva tako kot lani in tudi predlani preživela na krajšem oddihu v Bosni. V deželo neskončno lepe narave in prijaznih ljudi se vedno znova rada vračava in odkrivava njene bolj in manj skrite kotičke ter se predajava kulinaričnim užitkom.

Medtem ko sva prvo leto raziskovala Nacionalni park reke Une, lani pa se navduševala nad Višegradom, Drvengradom in okolico, sva se letos na mojo željo končno odločila za krajši obisk Sarajeva. Tam sva načrtovala zelo kratek postanek in se nastanila v manjšem in zelo simpatičnem hotelu Lula, v samem srcu Baščaršije. 

• 

• 

• 

Čeprav naju je na poti v bosansko prestolnico spremljajo deževno vreme, se je ob prihodu v Sarajevo nebo zjasnilo. Bila sva odločena, da lepo vreme čim bolj izkoristiva, zato sva nabrusila pete in že sva se znašla sredi Baščaršije. Po ozkih ulicah sva se pomikala počasi, skupaj s trumo ostalih turistov. Večina se jih je odločila za postanek v čevapdžinici, midva pa sva si raje radovedno ogledovala raznoliko ponudbo suvernirjev, med katerimi se znajde vse od keramike s perzijskimi motivi pa do plišastega Vučka. Z glavne sprehajalnice sva nato zavila na stransko ulico, kjer se je dogajanje nekoliko umirilo, ter si privoščila pravo bosansko kavo, postreženo s kocko sladkorja in ratlukom (ratluk je veganski, glavni sestavini sta sladkor in jedilni škrob).

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Nestrpno pa sva pričakovala uro 7, ko sva imela rezervacijo v prav posebni restavraciji.

Restavracija Karuzo

No reservation, no food!

S temi besedami je lastnik, glavni kuhar, natakar in še kaj, Saša Obućina, iz svoje restavracije pospremil 2 nič hudega sluteča in lačna turista, ki sta naredila veliko napako in v restravracijo prišla nenajavljena. Torej brez rezervacije.
Midva sva obisk v njegovi restravraciji Karuzo, ki je ime dobila po tenorju Enricu Carusu, bolj načrtovala in Saši povedala, da prideva ter da se vegansko prehranjujeva. Ko sva točno ob 7h stala pred vrati Karuza pravzaprav sploh nisva bila prepričana, da imava pravi naslov.

• 

• 

• 

Ko sva vstopila naju je Saša takoj toplo sprejel. Sledila je kratka predstavitev njegove restavracije in menija, ki je v večini vegetarijansko/veganski, postreže pa vam lahko tudi ribe. Restavracijo Karuzo je Saša odprl pred kar pred 17 leti in še sedaj ponosno pove, da se ima za svojevrstnega revolucionarja. Brezmesna restavracija s poudarkom na vegetarijskih in veganskih jedeh v središču Sarajeva se še danes sliši skoraj neverjetno, kako se je šele pred skoraj dvemi desetletji? Pogumno, če že ne revolucionarno!
Poleg rezervacije bi vam toplo na srce položila še sledeče: za postanek v Karuzu si vzemite čas. Midva sva tam preživela kar dobri 2 uri in uživala v vsaki minuti, pila odlično bosansko vino in se predajala kulinaričnim užitkom. Iz bogatega veganskega menija sva naročila 2 glavni jedi in 2 sladici. Vsa hrana je bila neverjetno okusna in tudi porcije so bile zelo radodarne. Najbolj sva bila navdušena nad sejtanovimi zrezki (Saša pripravlja sejtan sam, iz polnozrnate moke) ter fantastično čokoladno kocko, ki se je – čeprav se to sliši nadvse klišejsko, kar stopila v ustih (njeno dno je bilo narejeno iz jabolk). Ob koncu večera sva se iz Karuza odpravila pošteno sita in z zavedanjem, da sva doživela nekaj res posebnega. Nekaj kar morava znati ceniti in nekaj, kar si bova zapomnila za vedno. Saša, hvala za to neprecenljivo izkušnjo.

• 

• 

• 

• 

Naslednje jutro sem se zbudila zgodaj in se sprehodila po skoraj prazni Baščarščiji, ki se je počasi predramljala po zabavi prejšnjega večera.

• 

• 

• 

Po obvezni domači bosanski kavi sva Sarajevu pomahala v slovo in se odpravila proti naslednjemu cilju, malemu mestecu Konjic.

Dobrodošli, prijatelji!

• 

• 

Turiste v Konjic povečini zanese iz 2 razlogov: želja po raftanju na prelepi smaragdni Neretvi ter obisk Titovega skrivnega podzemnega bunkerja. Midva sva se v konjicu ustavila zaradi prvega.

Po krajšem brskanju po spletu in preverjanju ponudnikov sva se odločila za Raft Kor, saj so poleg skoraj celodnevnega raftanja ponujali še mnogo več: zajtrk, prevoz na lokacijo, druženje in celo delicious barbecue. V polomljeni bosanščini sem Sanelu, glavnemu organizatorju, poslala vprašanje o možnosti veganske prehrane in izrazila tudi skrb nad nič kaj obetavno vremensko napovedjo. A me je takoj pomiril, da bo na voljo tudi brezmesen obrok oziroma zelenjava. Glede vremena pa naj me tudi popolnoma nič ne skrbi …. oni raftajo tudi v dežju. Moker si namreč v vsakem primeru.

A ko sva prispela v Konjic, se je pokazalo, da je bil ves moj strah glede slabega vremena odveč, saj naju je pričakal topel in sončen dan. Na raftu naj bi se nama pridružila še družina iz Poljske, a so na poti v Konjic imeli težave z avtomobilom, in medtem ko smo jih čakali, smo se skupaj s Sanelom odpravili na ogled prelepega Konjica. Pogovor s svetovljanom Sanelom, ki je več let preživel v tujini, je nanesel tudi na veganstvo.

Po krajšem ogledu Konjica pa je bil končno na vrsti raftanje, ki sem se ga neizmerno veselila.

Po približno